Vizoti!Naš blog.

2.5.2010 – Domov! 

 

Noč je minila nadvse mirno, smešno pa je, da so kljub urniku na vratih šoping centra, ki pravi, da je “domenica chiuso”, trgovine odprte. Nekaj ur “zapravimo” za pašo med policami, potem pa v kamperju pokosimo. Pečica odlično opravi z margeritami. Priporočamo!

 

 

Polnih trebuščkov damo ciglo na gas in pohitimo do Loma. Malo pred Padovo se pred nami pojavi oblak čebel, ravno v trenutku, ko prehitevamo italijanski avtodom. Prednja šipa je v trenutku polna razpacanih trupelc, zrak napolni vonj po medu, jest pa kot Ace Ventura odpeljem malo več kot kilometer, kjer na črpalki očistiva steklo. 10 minut je potrebnih, da odstraniva zadevo.
Ker je cesta neverjetno prazna, v treh urah dosežemo cilj, kjer se dobimo z Glavnički ter Pio in Erom.

 

 

Še poslovilna kavica, potem pa domov.

1.5.2010 – Zadnji dan se klatimo po Chiantiju

 

Ker je nedelja rezervirana za udoben transfer proti domu, se danes klatimo po pokrajini Chianti, majhnem, a nadvse lepem koščku Toskane. Predvsem pa je Chianti svetovno poznan po svojem rdečem vinu, poimenovanem po njem. Četudi s Tino nisva ljubitelja rdečega vina, nama kupica chiantija prija ob kosilu ali večerji.

 

Iz Monteriggionija se dvignemo do Castelline in Chianti, kjer smo se pred štirimi leti že ustavili z Jurčki na prostranem PZA, ki sicer malenkostno visi, a hkrati nudi preko 50 parkirnih mest za avtodome, z njega pa je lep pogled proti mestecu in okolici.

 

 

 

V kraju je ravno danes semanji dan, mi pa se raje pomešamo med turiste (srečamo celo znane obraze – Hribije in Kebre) in si privoščimo odličen sladoled. Zanimiva domislica, ki se je naši sljadoljedarji ne bodo spomnili še tisoče let (le zakaj, ko pa so ceno kepice nonšalantno dvignili za 300% z nekdanjih 80 tolarjev na zdajšen en evro za kepico), je “progresivna” cena kepice – več kot jih vzameš, cenejše so. Ampak kot rečeno: v Portorožu smo za dve kepici sladoleda plačali več kot za tri v San Gimignanu! Podalpski turizem, pač …

 

Castellina in Chianti je središče pokrajine z veliko vinsko kletjo, ki se ponaša z enim najgrših silosov nasploh, zato pa je središče kraja prijetno in tudi z arhitekturnega vidika zanimivo. Seveda pa je največji adut mesteca razgled, saj pogled seže daleč naokrog. Pot do centra je dolga, zato potrebujemo krajše odmore …

 

 

 

Veduti mesta dominira stolp iz štirinajstega stoletja, ki mu družbo dela zvonik cerkve svetega Salvatoreja.

 

 

 

 

Najbolj zanimiv pa je namizni prtič z italijanskimi znamenitostmi. Človek bi ga kar kupil (za darilo, seveda, saj ne paše v našo kuhinjo … ), če se na njem ne bi znašla taka nespodobnost:

 

 

Saj ne moreš verjet, da še po dvajestih letih zahodni sosedje objokujejo peterokrako?? Nasmejani se vrnemo do kamperja, kjer na postajališču izpraznimo zaloge umazanije.

 

 

 

 

Potem se odpravimo do Greve in Chianti, kjer si na PZA privoščimo kosilo. Siti preteklih dni, ko smo letali od točke do točke, si privoščimo popoldansko lenarjenje.

 

 

 

Ogled Greve in Chianti pustimo za drugič, Vizoti pa se dvignemo nazaj nad dolino in obiščemo Panzano. Malo mestece čepi vrh griča s prečudovitim pogledom na Chianti (le katero mesto v Toskani nima te oznake …?). Pod starim jedrom je večje parkirišče, kjer smo videli avtodome, mi pa parkiramo ob glavni cesti in se sprehodimo do cerkvice svete Marije.

 

 

 

 

 

 

 

Ob povratku v Greve se odločimo, da danes potegnemo do Ferrare, kjer si bomo jutri dopolnili zaloge. Tudi jutrišnja pot domov bo tako mnogo krajša.

 

PS: Danes naša Omica praznuje 88. rojstni dan!

 

30.4.2010 – San Gimignano in Colle di Val d’Elsa

 

Monteriggioni je toskanski biser, ki ga ob nobenem obisku ne izpustimo. Mestece naju je prevzelo že davnega 2005, ko smo prvič kolovratili po, vsaj nama, eni najlepših dežel. Graditi naj bi ga začeli leta 1213, v srednjem veku pa je bil pomembna obrambna točka Siene, ki so jo napadali sosedje Florentinci. Zanimivo je, da v vseh dolgih stoletjih ni bilo narejenega prav veliko, tako da je mesto ohranilo prvotno zasnovo in arhitekturo. Obzidje obvladuje 14 stolpov, dostop pa je omogočen skozi dvoje mestnih vrat, ki ju povezuje glavna ulica. Znotraj pa je tako ljubko, da se sem vrnemo že naslednjič, ko smo v Toskani! Mesto je omenjeno tudi v peklu Dantejeve Božanske komedije:

“però che, come su la cerchia tonda
Montereggion di torri si corona,
così la proda che ‘l pozzo circonda

torreggiavan di mezza la persona
li orribili giganti, cui minaccia
Giove del cielo ancora quando tuona.”

Dante Alighieri, Inferno (spev XXXI, verzi 40 do 45)

 

 

Po zajtrku se skobacamo na kolesa, a ne pridemo daleč. Zaledje Monteriggionija je preveč hribovito za naša malčka, zato nekajkrat zakrožimo in se na koncu spočijemo v mestecu.

 

 

 

 

Opoldne se odpravimo v San Gimignano, kjer smo domenjeni s sodelavko Urško, ki je v Toskano prišla z družino na krajši oddih.

 

 

San Gimignana ni potrebno posebej opisovati, saj je poleg Firenc in Pise THE destinacija v tem delu Italije. Poleg tega večina pozna zgodbo o bogatunih, ki so z zidanjem stolpov sosedom poskušali pokazati, s kom imajo opravka … Danes na mestnem trgu poteka snemanje neke italijanske žajfnice, tako da imamo celo možnost videti lokalne filmske zvezdnike. Seveda nimamo pojma, kdo so …

 

 

 

 

 

Polni lepih vtisov in popackani od odličnega sladoleda se odpeljemo v smeri Colle di val d’Elsa, kjer parknemo pod mestno jedro. Mesto smo že večkrat obvozili, tokrat pa se s Tino odločiva, da je čas, da mu posvetiva urico ali dve. Ime kraja pomeni “hrib doline Elsa”, v njem je sedež svetovno znane industrije kristala, v njegovi okolici pa ima tovarne nekaterih znamk počitniških vozil (Rimor, Kentucky, Laika, …). Po stopnicah se dvignemo nad dolino, v del mesta poimenovan Colle Alta, in se sprehodimo po ozkih ulicah mesta.

 

 

 

 

 

 

Glede na to, da so si toskanska mesta kar podobna (to priznam), nas toliko bolj navduši ulica, ki “leži” pod hišami in pravzaprav sploh ni ulica, ampak podzemni koridor z vhodi v nad njo čepeče hiše.

 

Pozno popoldne se vrnemo v Monereggioni, …

 

 

… kjer s Tino odpreva vince in počakava na sosede. Ti so si danes ogledali Sieno.

29.4.2010 – Montepulciano in Toskana s koledarja 

 

Sosedje se že vrnejo iz vinske kleti, ko mi prvikrat pretegnemo veke. Sčasoma toliko pridemo k sebi, da se skobacamo iz kamperja. Po zajtrku malo pošnofamo po okolici kmetije, …

 

 

 

…potem pa se premaknemo proti centru mesta, saj kljub zagotovilom lastnikov “fattorie”, da gremo lahko do centra peš, naših malčkov vseeno ne bomo izpostavljali nevarnosti hoje po bankini glavne ceste. Parkiramo pod uradnim PZA, saj ga trenutno zaseda lunapark, med prikolicami artistov in prodajalcev sladkorne pene. Večina prikolic je vredna več kot trije naši avtodomi skupaj, vlečejo pa jih tovornjaki novejših letnikov in priznanih znamk.

 

Prva postaja je vaški semenj, ki, kot nalašč, zaseda preostanek parkirišča. Potem se vzpnemo v mestno jedro. Montepulciano je svetovno znan po odličnem vinu (rdeče Vino Nobile) in hrani, Italijani pa mu pravijo tudi mesto filma. Res smo v eni od trgovin s čevlji videli sliko Anthonyja Hopkinsa, kako izbira čevlje. Seveda so cene obutve temu primerne. A če odmislim nekaj butikov z vrtoglavo visokimi cenami izdelkov, je Montepulciano primeren tudi za “normalne” turiste.

 

 

 

Kapučino, denimo, smo pili za en evro, kozarček belega pa nas je stal še 10 centov manj. Zato pa je bil količina večja … Ulice tega mesta, ki je, podobno kot vsa toskanska mesta, zacvetelo konec srednjega veka in doživelo vrhunec v renesansi, so ljubke, polne trgovin in neverjetno čiste. Tudi turistov ni preveč.

 

 

 

Glavni trg, ki ga obkrožajo palače in katedrala je čudovit, razgled z enega od njegovih kotičkov pa seže daleč preko toskanskih gričev, saj mestece leži 605 metrov visoko.

 

 

 

 

 

 

Tempelj San Biaggio prihranimo za drugič in raje sedemo v eni od tratorij na zasluženo kosilo.

 

 

Pohvalno je, da dovolijo vstop tudi s psi, kar je pri nas prej izjema kot pravilo. Po kosilu si pridni otroci zaslužijo razvajanje v lunaparku.

 

 

Popoldne odrinemo v smeri Pienze in Siene. Pokrajina je tu najbolj “toskanska”, obline gričev dopolnjujejo osamljene domačije, med polji se vijejo nasadi cipres.

 

 

 

 

Za vsakim ovinkom se odpre nov, še lepši pogled. Strinjamo se, da je pogled na cerkvico Madonna di Vitaleta vrhunec današnjega dne.

 

 

 

V mraku se mimo Siene pripeljemo do Monteriggionija, kjer bomo danes prespali. S Tino si ga, kot že pred leti, ogledava v soju zvezd.

 

 

 

Mestece je častitljive starosti in izjemno ljubko. Predvsem pa je parkirišče pod njim idealno izhodišče za raziskovanje toskanskih biserov, ki jih v bližini ne manjka.

28.4.2010 – Saturnia nas pusti hladne

 

Zjutraj nas zbudi odločno trkanje in, ker smo bili s kolegi zmenjeni, da nas zjutraj zbudijo, spimo naprej. Ko se končno skobacamo iz kamperja, nam sosedje razložijo, da so nam dali redarji uro časa, da spokamo. Pa ne samo nam, tudi travnik desno so “spucali”. Torej za naslednjič ostane samo PZA …

 

Niki in Tina se na hitro skopata v prijetno toplih bazenčkih, …

 

 

 

… potem pa poženemo kamperje proti severu. Najprej se ustavimo v malem mestecu Montemerano, kjer na parkirišču pozajtrkujemo, potem pa se podamo med zidove tega starodavnega kraja, čepečega vrh z oljkami obraslega holma.

 

 

Povsem nas prevzame arhitektura, navdušijo nas ozke uličice in majhni balkoni. Stolp svetega Lorenza se nagiba kot njegov bolj znani bratranec v Pisi, cerkvica pa datira v trinajsto stoletje. Res prijetno presenečenje.

 

 

 

 

 

 

 

 

Še trgovina z začimbami, domačimi dobrotkami in vinom ima poseben čar!

 

 

 

Naslednja postaja je Pitigliano, ki nama ga je kar nekaj prijateljev predlagalo kot “a must see”. In res, ko se skozi z oljkami poraslo pokrajino pripelješ do serpenine, ki cesto spusti v dolino treh rek, se pred teboj odpre fantastičen pogled.

 

 

Mestece tiči vrh pečine iz tufa, kamnine vulkanskega izvora, lahke za obdelovanje, ki je je v tem delu Toskane, zahvaljujoč ugaslemu ognjeniku Monte Amiata, precej. Ognjenik je tudi razlog, da je v okolici veliko termalnih izvirov in kar nekaj termalnih kopališč.

 

Parkiramo ob cesti, ki naj bi peljala proti PZA, a je danes dovolj prostora tudi tu, predvsem pa je bližje mesta. Mestece na žalost ne izpolni vseh pričakovanj, saj so ulice ponekod zanemarjene, predvsem pa manjka turističnega utripa, ki je značilen za toskanska mesta.

 

 

  

 

 

 

A vseeno bo Pitigliano, predvsem zaradi ozkih uličic, bogate zgodovine in lepe arhitekture med našimi toskanskimi postojankami tudi v prihodnje.

 

Lačni potegnemo do Sovane, bližnje vasice, kjer si na PZA s prečudovito sončno lego privoščimo kosilo.

 

 

 

 

Marko in Nik odigrata nekaj partij “fuzbala”, potem pa se odpravimo v center vasi, ki počiva za ostanki mogočnega obzidja. Trgovinice ponujajo tipične toskanske izdelke (ata Vizo si nabavi desko za rezanje salam v obliki pujsa), …

 

 

… mi pa se po glavni ulici, sodeč po številu turistov kar promenadi, odpravimo najprej do cerkvice Marie Maggiore, ki nas povsem navduši s kamnitim baldahinom (Ciborio), na našo srečo pa ravno pripravljajo nek obred, tako da je vzdušje veličastno. Potem se odpravimo še do katedrale, ki so jo, kot kaže zunanjost, postavili že v dobi romanike. Prečudovita je.

 

 

 

 

 

Na žalost pa nam zmanjka časa za obisk arheološkega najdišča, ki ga bomo obiskali naslednjič. Na glavnem trgu si privoščimo deci belega.

 

 

Pravzaprav je to dobra šola za vse turiste: 4x deci belega stane mnogo več kot liter vina. Drugič zatorej naročimo pol litra in štiri kozarce.

 

Pozno popoldne odrinemo preko Sorana, …

 

 

… Montoria …

 

 

 

… in obronkov gore Amiata proti današnjemu cilju – kmečkemu turizmu Pulciano v Montepulcianu. Pokrajina je mehka, vidijo se sledi vulkanskega izbruha pred nekaj stotisoči let. Stolp gradu v Radicofoni že od daleč opozarja nase z lego vrh strme pečine, mene pa spomni na Sauronov grad v trilogiji Gospodar prstanov. Prav grozeč je.

 

 

Ob osmih parkiramo pred agriturismom Pulciano in se zapodimo v oštarijo. Za začetek nam pokažejo, kako pečejo kruh, potem pa si razvajamo brbončice in želodčke.

 

 

Gojč in Marko celo ujameta večji del nogometne tekme Lige prvakov.

27.4.2010 – Najprej s kolesi v Rosignano, potem pa v Volterro in Masso Marittimo

 

Za Vizote zelo zgodaj, za sosede pa ob pravšnji uri dedci zajahamo kolesa in se odpeljemo v smeri Rosignana. Mestece s približno 20 000 prebivalci ne bi bilo nič posebnega, če ne bi mogočna kemična industrija v morje spuščala “svinjarije”, ki nekatere plaže obarva v karibske odtenke. Komur misel na namakanje v kemično obogateni vodi (turkizno barvo povzročajo odplake iz tovarne Solvay in vsebujejo 90% apnenca in 10% kalcijevega klorida) ni odvratna, bo užival na rivieri poimenovani “Spiaggie Biance”.

 

 

Ostale pa bo odbila kulisa silosov in industrijskih stolpov le streljaj od obale. Bljak na kvadrat …

 

Ob povratku, prevozili smo slabih 30 kilometrov, pozajtrkujemo potem pa počasi pospravimo in se odpeljemo v smeri Volterre. Ta je še ena tistih mest, ki smo jih Vizoti med zadnjimi potepanji po Toskani izpustili.

 

 

Volterra je mesto z bogato zgodovino. Vrh hriba je bil naseljen že v neolitiku, v času rimskega cesarstva se je imenovala Volaterrae, razcvet pa je, kot večina mestec v Toskani, doživela za časa renesanse. Danes je mestece polno turistov, mednje, med njimi je veliko Slovencev, se pomešamo tudi mi.

 

Po stopnicah se s parkirišča, kjer je poskrbljeno tudi za avtodome, …

 

 

 

… povzpnemo v staro mestno jedro in pošnofamo po trgovinah. Na mestnem trgu Piazza del Priori si oddahnemo, ….

 

 

 

 

 

 

 

… potem pa mimo katedrale Santa Maria Assunta sestopimo do prve sladolednice.

 

 

 

Niki si privošči še velik kos pice. Okrepčani se vrnemo v kamper, saj je začelo deževati kot iz škafa. Tako izpustimo ogled dobro ohranjenega rimskega teatra. Bomo naslednjič vsaj imeli razlog, da se vrnemo …

 

Nadaljujemo skozi Pomarance, kjer dopolnimo zaloge v lokalnem supermarketu, potem pa skozi degradirano pokrajino s hladilnimi stolpi termoelektrarne (zgleda, kot da izrabljajo toploto termalnih izvirov, saj je vsa dolina s pobočji vred polna nemarno položenih cevi). Groza.

 

 

Ustavimo se približno 10 kilometrov stran in si privoščimo kosilo. Dedci za aperitiv zmažemo deci rdečega ob salami in siru.

 

 

Pohitimo do Masse Marittime, kjer ravno ujamemo sloviti sončni zahod, ko mestne fasade žarijo v rdeči svetlobi.

 

 

 

Nepozabno! Massa Marittima je eno tistih mestec, ki so povsem enaka eno drugemo. Hišice vrh hriba, katedrala, ozke uličice.

 

 

 

 

A ravno zaradi prej omenjenega sončnega zahoda je nekaj posebnega. Pravljičnega. In ko človek uzre ožarjeno fasado katedrale svetega Cerbona, mu zastane dih. Trenutek je pravljičen in mogočen hkrati. Nepozaben.

 

V mraku nadaljujemo do današnjega cilja, termalnega kraja Saturnia, kamor prispemo dokaj pozno. A vseeno odpremo penino in nazdravimo lepemu dnevu, ki je za nami.

 

 

Parkiramo pa kar na klancu, ki vodi do termalnih naravnih bazenov.

26.4.2010 – Skozi San Miniato na sredozemsko obalo

 

Sosedje si zjutraj ogledajo Vinci, mi pa počasi pozajtrkujemo in pospravimo kamper. Strinjava se, da se na postajališče v Vinciju še vrneva. Potem se odpeljemo proti San Miniatu, ki smo ga na prejšnjih potepanjih po Toskani izpustili.

 

Mestece so nataknili vrh treh gričev, s katerih je lep razgled po okolici. Parkirišče za avtomobile je opremljeno z dvigalom, ki vas dvigne povsem v mestno jedro, z Gojčem pa parkirava na bližnjem avtobusom in avtomobilom namenjenem parkirišču, od koder je do centra slabih dvesto metrov. Mestece, predvsem trg pred mestno hišo, je mirno in za ta čas dokaj prazno. Arhitektura pa dih jemljajoča …

 

 

 

 

 

Frederikov stolp, nekateri mu pravijo tudi stolp smrti ali Matildin stolp, iz 13. stoletja tiči vrh nekaj manj kot dvesto metrov visokega hriba in nadzoruje okolico. V preteklosti je služil kot ječa (od tod najbrž poimenovanja), med zadnjo vojno pa je bil delno porušen.

 

 

 

 

Ob stolpu je travnata ploščad, ki najbrž povzema tloris nekdanje trdnjave. Do stolpa pridemo po stopnicah s trga pred katedralo.

 

 

 

Tudi katedrala je častitljive starosti, trg pred njo pa je tako spokojen, da bi človek kar ostal tu in užival.

 

 

 

 

V San Miniatu v novembru organizirajo tritedenski festival v čast tartufom. Njami … Morda pa se takrat oglasimo …

 

Ko izropamo lokalni supermarket, se usmerimo proti jugu. Glede na vreme se odločimo, da bomo večer preživeli na sredozemski obali. Malo čez tretjo popoldne parkiramo v kampu Mareblu.

 

 

 

Kmalu so zunaj mize in stoli, otroci pa okupirajo bližnje igrišče.

 

 

Kamp ne leži tik ob morju, vmes je pas zavarovanega gozda pinij. Ko se odpravim pogledat plažo, me lepota gozda tako prevzame, da več kot uro uživam v sprehodu med starodavnimi drevesi in vdihavam zrak z vonjem, kaj vonjem, okusom, po pinijah. Čudovito!

 

 

 

Popoldne se otroci celo okopajo v bazenu, za ostale pa je vseeno malo prehladen.

 

 

Za večerjo popečemo ribe …

 

 

… in do trde teme kramljamo pred kamperji.

 

 

Zvečer nas prvič letos, kljub izdatni zaščiti, požrejo komarji.

25.4.2010 – Spet v Lucco

 

Spanja v carrarskem primorju ne bi posebej opisoval. Nič posebnega, torej, in če bi vedeli, da je le nekaj sto metrov naprej prav prijetno parkirišče polno avtodomov, bi seveda z veseljem odpeljali še tistih nekaj metrov.

 

Ob enajstih smo končno pripravljeni na premik in počasi se med trumami v drese svetovnih šampionov našemljenih nedeljskih kolesarjev prebijamo po toskanskem Portorožu. Na desni nas ves čas spremlja promenada polna sprehajalcev, mladenk na rolerjih in mladih družin z vozički.

 

Šele v Viareggiu se usmerimo v notranjost in se mimo jezer in bajerjev dvignemo do Lucce. PZA je tu precej oddaljen od mesta, zato parkiramo v mirni ulici streljaj od mogočnega obzidja, ki mestno jedro varuje že dolga stoletja.

 

Ker imamo srečo, so ulice polne stojnic, semenj pa v polnem teku.

 

 

 

 

 

Na “štantih” ponujajo vse: igrače, knjige, mesne dobrotke, starine in seveda ceneno kitajsko robo, ki na takih “eventih” nikakor ne sme manjkati. Na trgu, ki povsem povzema linije amfiteatra, kjer so se pred tisočletji kruto zabavali prebivalci te rimske kolonije, ponujajo rože, dišavnice in celo sadike zelenjave.

 

 

 

Med ozkimi ulicami nadaljujemo do katedrale, a, še preden jo uzremo, obsedimo na kavici na enem od malih, prijetnih trgov, kjer na stojnicah ponujajo umetniško oblikovan nakit in lesene izdelke.

 

 

Za tegale minija v izložbi pa mi bo večno žal, da si ga kljub (pre)visoki ceni nisem omislil …

 

 

 

 

Katedrala svetega Martina nas spet navduši, predvsem sprednja fasada je meni ena najlepših na svetu.

 

Preden se vrnemo v avtodome, si z Gojčem napaseva oči na čudovito ohranjeni dvosedežni Lambreti. S prav takšno se je v mladosti po svetu preganjala naša babi Nina.

 

 

Potem se premaknemo do Vincija, mesteca, kjer se je rodil vsestransko genialni Leonardo, avtor zagonetnega nasmeška Mona Lise (nekateri trdijo, da gre za avtoportret, kar pa je meni malo …) in množice tehničnih rešitev, ki navdušujejo še dandanes.

 

Tam si na enem boljših PZAjev privoščimo popoldansko roštiljado (ata Vizo in Marko popečeta goro čevapov in vratovine), …

 

 

…obišče nas celo klovnesa, ki malčke razveseli z mučenjem balonov.

 

 

Po kosilu opazujemo nutrijo* (po obliki repa in dejstvu, da “stanuje” v rovu, ki ga je skopala v breg tik nad vodno gladino, vemo, da ni bober) …

 

 

… , ki se ne da motiti in se veselo baše z zelenjavo, ki raste na bregovih.

 

Zvečer se s Tino odpraviva v center kraja, kjer si ogledava stari del Vincija in občudujeva čudovito simbiozo starega in novega.

 

 

 

Na trgu z razgledom na okoliško nižino naju pozdravi spomenik slovitemu Kanonu proporcijev, risbi z opombami, kjer je Leonardo idealne človeške proporce povezal z geometrijo, meni pa dal misliti, zakaj nisem popoln …

 

 

Do rojstne hiše Leonarda nama ne uspe priti. Je vseeno malo prepozno …

 

(*) Kar nekaj časa sva s Tino tuhtala, kaj bi mala kosmata pošast lahko bila. Kolebala sva med manjšo pižmovko in večjo nutrijo, ki sta si (baje) dokaj podobni in se razlikujeta predvsem po obliki repa. No, upam, da ima Gregor prav in da nam je družbo delala nutrija.

24.4.2010 – Prehodimo Cinque Terre

 

Malo čez osmo prav nežno potrka, saj nas parkirmojster prijazno povabi na PZA. Nekako se sparkiramo v približno petnajst centimetrov globoke luže, potem pa se kar pogledi sporazumemo, da plavanje po tej svinjariji ni vredno 18 evrov, kolikor vrednotijo dnevno parkiranje.

Prestavimo se v Levanto, kjer je PZA sicer asfaltiran, a prav nesramno visi.

 

 

Za spanje torej neprimeren. Je pa povsem zraven železniške postaje, kar mu doda nekaj točk … Po zajtrku pohitimo na postajo in si za 21.30 evrov omislimo družinsko vozovnico. Po zatrjevanju blagajničarke je vanjo vključen tudi pes. Superca.

 

 

 

Na peronu čakamo na vlak dlje kot obljubljenih deset minut, saj ima konkretno zamudo. Pa nič zato, saj smo vendar v Italiji … Za adrenalin poskrbi vlak v tranzitu, ki skozi perone železniške postaje dobesedno leti. Po naših skromnih ocenah je vozil hitreje kot je gornja dovoljena hitrost na naših avstro-ogrskih tirih.

S srci v grlu se zavihtimo na vlak, ki nas odpelje do prve postaje oziroma najjužnejšega mesteca Riomaggiore.

 

 

 

Vožnja mine kot bi mignil in kmalu se v družbi turistov z vseh koncev sveta usujemo med ozke ulice mesteca.

 

 

 

 

 

Najprej pošnofamo v zgornjem delu, potem pa se spustimo v mandrač, …

 

 

… kjer si na razgledni terasi privoščimo kavico in sladoled. Ambient je zaradi pisanih hišic vpetih nad prepadne skale prečudovit.

 

 

 

Kraj naj bil bil poznan tudi po množici akvarijev, a mi, začuda, ne najdemo prav nobenega.

 

Po poti zaljubljencev (Via dell’Amore) …

 

 

… se sprehodimo do naslednjega bisera, Manarole. Pot je vsekana v prepadne stene in ponuja prelepe razglede. Zanimiv je običaj, da zaljubljenci svojo ljubezen za vse večne čase “priklenijo”. Tako je ob poti na tisoče ključavnic, ki visijo povsod: z mreže, vej, ograj, skalnih sider …

 

 

 

 

Manarola je podobna prvemu mestecu, tudi tu se je treba za dostop do mesta sprehoditi skozi predor. Ta pa je tu slabše vzdrževan, tudi okrasja na stenah nima. Na osrednjem mestnem trgcu je tržni dan, kjer kot kaže ocenjujejo pridelke (predvsem rože). Mimo preglasne voditeljice pohitimo proti pristanišču.

 

 

 

Tudi tu je polno trgovinic in gostilnic.

 

 

V eni od njih si privoščimo kosilo. Lasagne in testenine so nadslastne, nekoliko razočarana nad izborom je edinole Darja, ki so ji prinesli dve patetično popečeni bučki in nekaj listov solate. Cena s pogrinjki, dedevejem in davkom na budale pa znese 150 evrov.

 

 

Polnih trebuhov se vkrcamo na vlak in odbrzimo v Corniglio, mestece na stometrski skali nad sredozemskim morjem. Posledično to pomeni 384 stopnic in stopničk, predvsem pa žejna usta vrh hriba.

 

 

 

 

No, nekatere je pot povsem potolkla …

 

 

Mestece je čudovito in razvaja z razgledi, ulice so zavite in hudo ozke. Tokrat ogled pristanišča izpustimo, saj se nikomur ne ljubi plezati nazaj na hrib.

 

 

 

 

 

 

 

Na koncu ne smem pozabiti omenit, da je Corniglia omenjena tudi v slovitem Boccaccievem Dekameronu.

Vlak, tokrat dvonadstropni, nas odpelje proti Vernazzi, naši zadnji postaji danes, saj smo si Monterosso “na brzake” ogledali že zjutraj. Med vožnjo v vagon stopi ON: vladar sveta, supersamozavestni nadčlovek, v resnici pa navaden sprevodnik, ki pregleduje vozovnice. Zatakne se pri Gojču, saj po njegovem nismo plačali vožnje za psa. Huh, a res? Tina mu skuša pojasniti, da smo na blagajni povprašali, kako je s prevozom psov, a se veliki šerif ne pusti. Njegov nastop je odločen in hkrati smešen, saj nam napiše kazen v višini petih evrov. Ko mu končno poplačamo (sledil nam je z vlaka in v mesto … ), je njegov žep težji za nekaj kilogramov, kolikor so pač tehtali evrski centi. Pri vsem tem pa sta zanimivi dve stvari: da je spregledal našo Tito, ki je pridno spala pod klopjo in da so vsi redarji sveta isti kekci – neomajni, prepričani v svoj prav in kralji svojega kupa gnoja.

 

 

 

 

 

V Vernazzi si ob obali privoščimo kavico, potem pa se počasi vrnemo do vlaka in odpeljemo do avtodomov.

 

Počasi se vzpnemo do glavne ceste in se preko La Spezie, ki nas je močno spominjala na Rijeko ali Pulo, mimo množice prijateljic noči v belih škornjih, pripeljemo v Marino di Carrara, …

 

 

… kjer si na parkirišču poleg sejmišča najdemo prostor za spanje.

23.4.2010 – Na zahod!

Zadnji tedni so bili zaradi prenove dobršnega dela hiške naporni kot že dolgo ne. Tudi v službi sva oba imela norišnico, tako da sva si letošnje prvomajske počitnice oba zaslužila.

Petek je, v primerjavi s prečudovitim vremenom, ki nas je spremljalo ves teden, presneto turoben in moker. Zunaj je pravi vesoljni potop, ki se, ko ob pol šestih končno krenemo, pri Postojni še okrepi. Tako na dogovorjenem mestu, kjer Glavničke in Razgorške, ki so za prvomajske najeli Rapida pri celjskem Freedom Centru, čakamo na bencinskem servisu v Šempasu in vedrimo v kamperju.

Malo čez sedmo švignejo mimo, potem pa v gosjem redu peljemo proti današnjemu cilju, koščku ligurske obale, poimenovanem Cinque Terre.

Ker nam je, kot zanalašč, ravno danes, crknil CB, smo povezani z otroškimi radijskimi postajami, ki kljub svojemu neresnemu videzu plastik-fantastik vokitokijev, dokaj dobro opravljajo nalogo.

Malo čez polnoč se pod Parmo ustavimo za pitstop in kratek sprehod za pretegnitev udov, potem pa zagrizemo v hribe nad La Spezio. Avtocesta spleza na nadmorsko višino Kranjske gore, potem pa se hitro spusti proti Genovskemu zalivu. Ko zapustimo avtocesto, avtomat zahteva krepkih 33.60 evrov cestnine, kar je v primerjavi z našo v Evropi tako osovraženo vinjeto, totalni nateg. Ampak kaj hočemo, tudi Evropska unija je za marsikoga nateg …

Ob pol treh parkiramo v Monterosso al Mare, najbolj severnem izmed petih mestec, pred zaprtimi vrati postajališča.

Pogled skozi ograjo je prav klavrn. Od 19 mest, kolikor jih je na tem parkirišču brez oskrbe namenjenih avtodomom, jih je prostih približno polovica. Vendar so prav vsa parkirna mesta potopljena, mivka pa podobna živemu pesku. Tita in Luna opravita formalnosti, potem se zavlečem v topli alkoven. Sosedje pa praznujejo še kakšno uro.

4.3.2010 – Niki praznuje

Danes naš Niki praznuje četrti rojstni dan. Teh nekaj let je minilo kot bi mignil, Niki pa je iz malega pikca zrasel v velikega Nika, ki nam je vsem v ponos.

Vse najboljše!

21.2.2010 – Čofotanje do poznega popoldneva

Takoj po zajtrku se odpravimo na bazen. Danes je začuda mnogo manj ljudi kot včeraj, sonce pa prijetno segreje ozračje, tako da z veseljem plavamo tudi v zunanjem delu. Nekajkrat (beri: N-krat) se spustimo tudi po toboganu.

Pozno popoldne pospravimo in pohitimo v bližnjo picerijo Beli Vitez.

Pice in palačinke so odlične, cena pa za vsega hude Ljubljančane prijetno presenečenje. Bravo, Ptuj! Potem se usmerimo na avtocesto in pohitimo domov.

20.2.2010 – Razvajanje z veliko začetnico

Vremenska napoved za vikend je bila še najboljša za severozahodni konec Slovenije. Tako smo se v petek odpravili v Celje, kjer smo pri Glavničkih praznovali konec naših in začetek njihovih zimskih počitnic.

Kot vedno sta nas Urša in Gojč kraljevsko pogostila, tako da sva sinoči sita in napojena padla v alkoven.

Po krepčilnem zajtrku se odpravimo v smeri Ptuja, pogledat tako opevane toplice. Tam smo domenjeni z Nino, Alešem in Perunčki.

Malo pred poldnem se parknemo v skoraj praznem kampu, pofočkamo na recepciji in že smo v bazenih zimske riviere.

Do večera se namakamo v bazenih, potem v kamperju pokosimo. Malčka se pod budnim očesom Perunčkov počasi odpravita v mižale, midva pa na testiranje centra dobrega počutja Valens Augusta Wellness v sklopu hotela Primus. Vrhunsko se razvajava v celi paleti savn in si po treh urah kuhanja v lastnem potu privoščiva osvežilno plavanje v bazenu.

14.2.2010 – Valentinovo

Dan zaljubljencev … Neja naju že zjutraj obdari s čudovitima srčkoma, potem pa se skupaj odpravimo smučat. Dan je prečudovit!

 

Tale mostiček spodaj služi za lažji dostop pod zajlo (Busa Grande), Niki pa vse od pravljice o zmaju, ki jo je slišal med vožnjo na sedežnici in kjer sva most uporabila kot dostop do zmajevega domovanja, misli, da je to zmajev most. In vedno v popolni tišini prisluhne, če se morda le ne bo slišalo zamolklo hropenje zmaja …

Za malico si v simpatični gostilnici na vrhu privoščimo okrepčilni pomfritek in obvezni bombardino.

Potem gresta malčka v kamper, midva pa še malo posmučava z Matjažem. Piste so prazne, sneg dokaj dober.

Jurčki so medtem postavili zanimiv ležalnik.

Še kosilce in počasi se odpravimo domov.

13.2.2010 – Pustna sobota je idealna za smuko

Danes je pustna sobota, zato pohitimo na piste. Že ob desetih smo v polni postavi in v treh urah se kar dobro nasmučamo.

Popoldne se Tina in otroci našemijo in odpravijo na obisk k sosedom. Povsod jih sprejmejo odprtih rok in s sladkarijami…

… pri Vitrancu pade celo nekaj cekinov.

Zvečer se dobimo pri Jurčkih in uživamo do desetih. Potem greva midva spat, “žurka” pa se nadaljuje pri Glavničkih.