Vizoti!Naš blog.

1. 5. 2011 – Delta Projekt, Veere in MiddelBurg

Na hitro si ogledamo jezove Delta Projekta, sistema jezov, nasipov in zapornic, ki leta 1953 v katastrofalni ujmi prizadeto območje zadnjih petdeset let varuje pred pobesnelim Severnim morjem.

Na umetnem otoku Neeltje Jans je celo muzej posvečen izgradnji tega megaprojekta, obiskovalci se lahko podajo tudi v nedrje enega od stolpov zapornic. Bojda na plažah lahko opazujete tjulnje. Mi smo se zadovoljili z zloglasnimi »sovražnicami ptic«, vetrnimi elektrarnami, ki jih je povsod na Nizozemskem veliko. Pri nas pa …

Vredni ogleda sta tudi mesti Veere in Middelburg. V prvem nas navduši prodajalnica “cukrov” …

… in romantični vaški trg …

… V slednjem pa ne prezrite visokega zvonika poimenovanega vitki Jan, pa stavb muzeja in mestne hiše.

A večina bo ta del dežele obiskala zaradi odličnih pogojev za jadranje na deski in kajtanje, ki so tu med najboljšimi v tem delu Evrope. Mi se zagotovo kmalu vrnemo. Polni čudovitih vtisov ponoči ugasnemo motor na PZA v nemškem Aschaffenburgu

1. 5. 2011 – Kajtersko-srfaška meka Kamperland

Včeraj smo pozno popoldne pribremzali do kraja Kamperland, ki je eno od središč vetrovnih športov na Nizozemskem. Tu so nas pričakali bratje Dekker, ki tu preživijo večino prostega časa. Na vodi seveda, saj je tu veter še posebej močan, pogoji za srfanje jezeru odlični, bližnja laguna na odprtem morju pa še posebej primerna za učenje kajtanja.

Zjutraj se okrog nas nagnetejo srfaški avtodomi s prikolicami polnimi robe. Gneča ob in na vodi kmalu postane nevzdržna.

Medtem nas Joren razveseli s svežimi željicami …

… in tečajem sk8anja za Nika …

… potem pa se skupaj odpravimo do bližnje lagune, da si pobliže pogledamo pogoje za kajtanje. Ti so, milo rečeno, izvrstni. Konstantni veter piha skoraj vzporedno z obalo, približno sto metrov od nje je sipina iz mivke. Pogojem primerna je seveda gneča, število zmajev je nekaj sto. Naravnost vrhunsko!

Po nekaj urah uživanja v dobri družbi se moramo posloviti, saj nas počasi čaka povratek. Še zadnja fotka z meko, v katero se kmalu vrnemo po izdatno mero znanja. Joren je namreč inštruktor.

1301 kilometer izračuna zvesti spremljevalec na Zenecu. Fino …

30. 4. 2011 – Pravljični Kinderdijk 

Pogled na Kinderdijk, niz devetnajstih še delujočih vetrnih mlinov, ki se nekako sramežljivo skrivajo med industrijskimi kompleksi v predmestju Rotterdama, je z nasipa, ki močvirni Alblasserwaard varuje pred mogočnim vodovjem reke Lek, resnično pravljičen.

Prvi vtis sicer nekoliko pokvari majhno, utesnjeno parkirišče, kamor nikakor ne moremo stlačiti treh kolosov, a priznati moramo, da so bili Nizozemci od nekdaj podjetni. Mline, kot rečeno jih je devetnajst, so postavili na sotočju rek Noord  in Lek, da bi izsušili Alblasserwaard, močvirnato ravnico v zaledju Alblasserdama. Danes je njihovo delo prevzela moderna naprava, ki vodo odvaja v višje ležečo reko Lek, mlini iz osemnajstega stoletja pa se zavrtijo ob sobotah in obiskovalcem pričarajo vzdušje, ko  so poganjali črpalke za izsuševanje, predvsem pa so spomin na izredno močno voljo Nizozemcev, ki se že od nekdaj trudijo vodi iztrgati zemljo.

Med mlini poteka sprehajalna pot, nekaj si jih je mogoče ogledati tudi od znotraj.

Mlini so od leta 1997 na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine, mi pa se odpravimo v bližnji Nieuw Lekkerland, kjer pokosimo na prostranem parkirišču ob športnem parku. Polnih želodcev se poslovimo – Glavnički in Razgorški gredo domov, mi pa potegnemo do surfaško-kajterske meke Zeeland na jugozahodu Nizozemske.

30. 4. 2011 – Bolšji sejem v Delftu

Delft je staro mesto s tisočletno tradicijo, svetovno znan pa je predvsem po modro-belem porcelanu, ki pa je za nas smrtnike mnogo predrag. Cene v muzeju oziroma tovarni Koninklijke Porceleyne Fles so namreč nad vsemi razumnimi mejami, neka za laika povsem navadna slika, denimo, stane krepko čez 18 tisoč evrov. Huh, kot deset let star avtodom!

Mestece je nekako na pol poti med Haagom in Rotterdamom in premore manjše parkirišče za avtobuse, ki je bilo ob našem prihodu seveda polno zasedeno. Tako nam ni ostalo drugega, kot da parkiramo v eni od mestnih ulic v bližini centra. Pod mostom v bližini avtodomov opazimo mlado družinico.

Ulice so bile kot izumrle, dokler se nismo približali glavnemu mestnemu trgu. Tu nas je pričakalo pravo ljudsko slavje, ulice so bile polne stojnic, v eni od njih je lokalni didžej kar pred svojo hišo vrtel plošče. Vrhunsko! In gneča …

Tako velika, da smo se komaj prebijali med množico, ki se je naslajala nad ponudbo rabljenih artiklov, med katerimi so poleg res bizarnih zadev prevladovali kič in stare igrače. Kraljičin dan je edini dan v letu, ko država dovoli organizacijo bolšjih sejmov brez dovoljenj in ko dacarji zamižijo na eno oko, saj ta dan ni potrebno odvajati davkov na prodano šaro na sejmih. Odlično! Kot so izračunali se na ta dan obrne približno 290 milijonov evrov, med navdušenimi kupci na stojnicah pa je tudi kraljica, ki naj bi si, kot veli urbana legenda, pred leti omislila stoječo svetilko. Na vogalih ulic so postavali ulični glasbeniki, nekateri bolj drugi manj uglašeni, vsem pa je bilo skupna dobra volja. In te imajo Nizozemci res veliko!

Na glavnem trgu so postavili dva odra in na enem od njih, pred gotsko Oude Kerk iz trinajstega stoletja, so junci ravno nažigali težki metal. Množica, od mladih pa do starih, se je predajala zvokom kitar in bobnenju bobnov in za nekaj trenutkov smo v štimungo padli tudi mi.

Po parih urah rajanja in obveznem nakupu legendarnih cokel se odpravimo naprej, proti Kinderdijku, kjer nas že čaka množica vetrnih mlinov.

30. 4. 2011 – Gouda na Kraljičin dan

Le kdo od nas ne pozna gavde, sira nekoliko pekočega okusa. Sir je ime dobil po mestu Gouda, ki leži ob stičišču rek Hollandse Ijssel in Gouwe, prvič pa ga omenjajo že leta 1184, kar ga uvršča med najstarejše sire. Mladi sir je blagega okusa, je mehak in kremast, barva je bela. Kasneje masa porumeni, okus se okrepi, sir postane bolj suh. Zrela gavda je aromatična in blago pekoča.

In ker imamo radi gavdo, smo se po mirno prespani noči odločili še za obisk mesta, ki ji je dalo ime. In to na najboljši možni dan, na Kraljičin dan. Ulice, do strogega centra je od PZA slabih 500 metrov, so bile polne »praznovalcev«, ljudje pa oblečeni v tradicionalno oranžno, ki je barva Nizozemske.

Preko mostu čez kanal mimo prodajaln sira smuknemo na glavni trg, kjer se na veliko slavi Kraljičin rojstni dan. Ta ima navado, da vsako leto obišče drugo mesto, letos je bil to Weert, v Goudi pa v časi svojega »mandata«, ki traja od leta 1980, še ni bila. A tudi brez nje je fešta na visoki ravni, stojnice s siri pa oblegane. Tudi mi, kljub temu, da komaj zapiramo vrata hladilnika, tako je poln sira, poskusimo nekaj vrst sira in nekaj evrskih desetakov zamenjamo za zlato rumeno delikateso.

Center bo prepričal ljubitelje arhitekture, predvsem cerkev St. Janskerk iz 16. stoletja, ki se baha z najdaljšo cerkveno ladjo na Nizozemskem (kar 123 metrov meri v dolžino) in barvnimi stekli iz šestnajstega stoletja, čudovita je tudi mestna hiša sredi trikotnega glavnega trga, ki so jo dokončali leta 1450 in je, vsaj po našem mnenju, med najbolj pravljičnimi na svetu.

29. 4. 2011 – Bahaška Den Haag in Scheveningen

V Den Haagu boste zaman iskali sledove finančne krize, iz katere se naša država ne bo izkopala še vrsto let, saj se tu pospešeno gradijo poslovni nebotičniki, ljudje so nadvse pozitivni, lokali pa polni obiskovalcev.

Zgodovina mesta sega v trinajsto stoletje, največja znamenitost mesta, klasicistična zgradba Mauritshuis, v kateri je muzej Kraljeve likovne galerije z deli nizozemskih mojstrov iz zlatega obdobja in nekaterih flamskih slikarjev, pa je mnogo novejšega datuma. Den Haag je za Amsterdamom in Rotterdamom tretje največje mesto in sedež vlade ter mednarodnih sodišč. Tu bi lahko srečali polovico politične nomenklature bivše Jugoslavije, a je ne boste, ker so varno za zapahi zapora v Scheveningenu. Tu je poleg zloglasnega zapora tudi znana nekaj kilometrov dolga plaža s promenado, mondenimi hoteli in daleč v Severno morje segajočim pomolom (Scheveninger Pier), ki pa je v bolj klavrnem, predvsem pa za tako monden kraj povsem neprimernem, stanju. Konec aprila se tu prične festival peščenih skulptur, a smo na predzadnji dan aprila bili prezgodnji: na žalost smo »ujeli« le eno, s Smrkci ozaljšano umetnino.

Utrujeni od raziskovanja nizozemskega Portoroža (prehodili smo slab kilometer …), sedemo v lokal na plaži in ob spremljavi trendovske glasbe spijemo pivce, dve. Zrak je v zavetju prijetno topel, na izpostavljenih mestih pa nadležni vetrič kuštra lase.

Pozno popoldne se odpravimo v Goudo, kjer prespimo na PZA tik ob mestnem jedru.

29. 4. 2011 – Semenj sira v Alkmaarju

Zjutraj se prebudimo med tulipani, se z dovoljenjem lastnice sprehodimo po poljih, ki so nas v jutranjem soncu razvajala s tisočerimi odtenki , …

…nato pa polnih lepih vtisov potegnemo do bližnjega Alkmaarja.

Tradicija sejmov sira v Alkmaarju sega mnogo stoletij nazaj, danes pa je namenjena predvsem obiskovalcem, ki lahko vsak petek (med aprilom in septembrom) med deseto in pol eno opazujejo nosače, ki na tradicionalen in, khm, malce smešen način preskušajo in ocenjujejo sire. Temu sledi pokušnja tudi za obiskovalce in seveda, nakup sira v enormnih količinah, ki jih ne pogoltne noben hladilnik v avtodomih.

Vozila smo pustili malo iz centra na parkirišču nakupovalnega centra, kjer je posebej označeno, da je dovoljeno parkirati, spanja pa ne tolerirajo.

Noge nas hitro ponesejo na trg pred hišo, kjer tehtajo sire.

Tam se že odgaja tradicionalni petkov semenj, ki nas za nekaj trenutkov priklene na kovinske ograje, ki množici preprečujejo, da bi se polastila sira. No, v resnici so tam zato, da imajo nosači in ocenjevalci dovolj prostora, firbcem pa omogočajo dober pregled nad dogajanjem. Hitro se naveličamo nošnje, tleskanja z rokami in spektakularnih podaj hlebcev sira in se pomešamo med pokuševalce na stojnicah.

Za popoln vtis poskrbi lajnar z veliko prikolico, ki nabija stare šlagerje in celo ponuja cedeje s tovrstno glasbo. Začuda jih med mojim opazovanjem celo nekaj proda!

V sosednjih ulicah pregledamo ponudbo v trgovinah, največji vtis na nas, in to dobesedno, pa naredi prodajalna obutve, kjer se moški modeli pričnejo pri številki 47, ženski pa pri 42. Prodajalki bi zlahka nabili našega boksarskega šampiona Zavca, še najbolj pa sta bili podobni ajdovskima deklicama. In mi Liliputancem.

Hitro jo podurhamo proti avtodomom in se usmerimo na jugozahod proti nizozemskemu Portorožu, mondenemu predmestju Haaga, Scheveningenu.

28. 4. 2011 – Nemo in polja tulipanov

Pravo družinsko doživetje je obisk muzeja znanosti Nemo v Amsterdamu, ki je največji tovrstni objekt na Nizozemskem in kamor se odpravimo po zajtrku. Hop na metro in že smo v muzeju znanosti Nemo.

Tu ponujajo razlage na mnogo kaj-ev in če-ejv in če imate otroke ali pa je v vas še vsaj malo otroka, potem je to pravi kraj za vas. Najbolj pa razveseli njihov slogan: prepovedano se je ne dotakniti! Zakon, torej . Muzej se nahaja v bližini centralne železniške postaje v zgradbi, ki jo je zasnoval sloviti italijanski arhitekt Renzo Piano (med drugim se je podpisal tudi pod center Pompidou v Parizu in terminal mednarodnega letališča Kansai v Osaki na Japonskem). Muzejska stavba povzema obliko ladje, odprla pa jo je nizozemska kraljica Beatrix leta 1997. Korenine tega muzeja segajo v leto 1923, ko so odprli muzej dela. Kasneje so ga preimenovali v NINT, čemur je sledilo preimenovanje v New Metropolis leta 1997. Ob prelomu tisočletja pa je dobil današnje ime. No, zadosti o zgodovini, za obisk smo se odločili predvsem zaradi množice eksperimentov, eksponatov in vizualnih predstavitev, ki obiskovalcem pomagajo bolje razumeti znanost in svet, ki nas obdaja.

Vseeno pa smo se na koncu strinjali: Phaeno v nemškem Wolfsburgu je boljši, tako po raznolikosti eksperimentov kot po njihovem številu, ljubljanski in koprski Hiši eksperimentov pa ne zaostajata veliko.

Ura je ravno pravšnja za kosilo, zato se usmerimo v center mesta, kjer si privoščimo tipično lokalno kosilce z obveznim pivcem.

Polnih trebuhov se sprehodimo po ulicah, ki so danes za odtenek bolj “kulturne”. To pomeni, da zrak malo manj zaudarja po kanabisu, ter da je na ulicah manj “seks” turistov.

Popoldne se usmerimo v smeri polj s tulipani. Eden od razlogov za obisk med prvomajskimi počitnicami so tudi nepregledna polja tulipanov, ki cvetijo ravno v tem času. Obiskovalci, ki na Nizozemsko prispete iz Nemčije ne bodite razočarani: tista prava polja se pričnejo bolj na zahodu, največ jih je v obeh Holandijah in proti severu. Čudovite cvetlice iz družine lilijevk izvirajo iz Perzije, v Evropo pa so jih prinesli z namenom prehranjevanja, šele kasneje so se, predvsem zaradi slabe užitnosti, razširili kot okrasno cvetje. Dandanes prav vsi tulipane povezujemo z Nizozemsko, ki ima, zanimivo, kar 92-odstotni delež na svetovnem trgu cvetja. 

Ko smo tako iskali najbolj fotogenično polje tulipanov, nas je presenetil mrak in naključje je hotelo, da smo na koncu pristali na farmi, kjer pridelujejo čebulice tulipanov …

… in kjer so nam za simbolično plačilo dovolili prespati.  

27. 4. 2011 – Zaanse Schans in večerni Amsterdam

Po zajtrku se usmerimo nazaj proti Amsterdamu. V predmestju Zaandama, kjer je bilo v preteklosti središče holandskega ladjedelništva, se nahaja manjši tematski park Zaanse Schans, kjer se lahko obiskovalci sprehodijo med nekaj mlini na veter, pokukajo v njihovo notranjost (proti plačilu) in obiščejo prodajalnice sira in cokel.

Ob reki Zaan so, kot lahko preberemo v brošuri v slovenskem jeziku (!), ki so nam jo stisnili v roke ob obisku enega od mlinov, prve mline postavili že pred stoletji z namenom izsuševanja. Kasneje se je mlinom pridružila množica drugih, v katerih so mleli žito in barvne pigmente ter žagali les. V najboljših časih, to je pred pojavom parnega stroja, je na tem področju stalo preko tisoč mlinov, do danes pa se jih je ohranilo trinajst.

Mi smo obiskali prvega, poimenovanega De kat, kjer so mleli kamne iz katerih so pridobivali barvila. V notranjosti si lahko ogledate delujoče mlinske kamne, izpod katerih pada barvni »prah« in se po stopnicah povzpnete v gornji del.

Obisk kljub izrazitemu komercialno obarvani vsebini priporočamo, če pa bi radi samo videli več mlinov na veter na kupu, potem bo pravi kraj za vas Kinderdijk, ki smo ga kasneje obiskali tudi mi.

Ob vprašanju kaj je vrednega videti v nizozemski prestolnici, če prestolnico razvrata obiščeš z naraščajem, se je nizozemski kolega Joren samo pomenljivo namuznil: »Sex museum and Nemo« je odgovoril in v isti sapi dodal, da sta oba muzeja izobraževalne narave. Še preden pa se lahko podate na ogled mesta, je potrebno najti parkirno mesto. Če pridete z osebnim avtomobilom, potem ni panike: mesto je polno garažnih hiš. Če pa se v Amsterdam pripeljete z avtodomom, potem priporočam obisk enega od šestih kampov v mestu in njegovi bližnji okolici. Čeprav so me, priznam, večkrat zasrbeli prsti, da bi parkiral ob kateri od mestnih vpadnic, pa sem, predvsem zaradi slabih izkušenj nekaterih naših predhodnikov, raje zavil do prvega kampa s spiska, Vliegenbos imenovanega. Klena Nizozemka spoštljivih mer nam je že od daleč mahala, da je vse zasedeno. Odlično.

Odpeljemo se do nekaj kilometrov oddaljenega kampa Zeeburg, kjer bi se pa morda le lahko našel prostor za našo karavano. Dostop je, milo rečeno, odvraten, z glavne ceste zavijemo na nekakšen betoniran kolovoz, ki se mimo komune alternativcev v odsluženih železniških vagonih dvigne na nasip, po katerem se pripeljemo v šotorišču podoben kamp. Na srečo se prvi vtis kmalu popravi, a vseeno si nismo enotni, če želimo tu ostati. Predvsem nepregledna množica mladih ne obeta ravno mirne noči (tu imam v mislih noč po drugi uri zjutraj), pa tudi mivka po tleh hitro obudi spomine na zasvinjano notranjost kamperja na dopustu v Grčiji. Dilemo na srečo razrešijo dekline na recepciji, ki nam pojasnijo, da je kamp full. Polno, zasedeno, brez prostora. Kaj pa tam, kjer smo pustili svoje kolose? Rezervirano … Zopet odlično …

A ker gre v tretje rado, smo čez dobre pol ure že parkirani v kampu Gaspeerplas na drugem koncu mesta. To je tisti kamp, ki ga priporočajo zaradi parcel na kratko pristriženih travnikih, kjer se med kamperji pasejo race in kjer te do tvojega prostora pod soncem odpelje receptorka na kolesu.

Do centra mesta vodi metro številka 53, tako da smo v dvajsetih minutah že na glavni postaji, od koder je do strogega centra samo še streljaj. Nad kanali se gnetejo mogočne zgradbe, med njimi tu pa tam najde mesto celo kakšno drevo. Pozor: osrednji del cestišča je tu namenjen kolesarjem, pešcem pa približno meter »pločnika« na obeh straneh, ob izložbah lokalov, iz katerih se vije vonj po marihuani in buči glasna glasba. Zagotovo idealno okolje za naše nadebudneže … In ker je vedno lahko še slabše, smo kmalu v rdečem becirku (imenovan De Wallen, Walletjes ali Rosse Buurt), …

…kjer lahko v nekaj sto izložbah namesto spominkov občudujemo hi-tech nadomestke penisov in prostitutke z že zdavnaj pretečenim rokom trajanja.

Za dežjem vedno posije sonce, tako je tudi tokrat … Kmalu smo na trgu Dam, kjer sta edini pravi znamenitosti za otroke: muzej voščenih Madame Tussaud’s in zabaviščni park.

Trg Dam je glavni trg v Amsterdamu, obkrožajo pa ga znamenite stavbe, poleg že omenjenega muzeja voščenih lutk še kraljevska palača (Koniklijk Paleis)in Cerkev Nieuwe Kerk.

Polni vtisov spet zajahamo metro, …

… ki nas en-dva-tri pripelje nazaj v kamp.

Zvečer se družimo v kamperjih še dolgo v noč …

26. 4. 2011 – Prestolnica sira prvič

Še ena noč v kampu je bila fajn izbira, saj se zbudimo spočiti in naspani. Po zajtrku počasi pospravimo in se odpravimo proti severu. Območje severno od prestolnice Amsterdam je ravninsko in povečini iztrgano iz zaliva imenovanega Ijselmeer. Šele z izgradnjo protipoplavnega jezu Afsluitdijk, ki zaliv Ijsselmeer loči od Severnega morja so namreč zagotovili, da ravnic okrog glavnega mesta ne poplavlja več. Tako se lahko Amsterdam nezadržno širi tudi proti severu in vzhodu.

Nas pa je pot popeljala še severneje, do kraja Volendam, kjer smo avtodome pustili na lepo urejenem postajališču ob marini in znova zajahali kolesa.

Volendam je prijetno obmorsko mestece z obalno promenado, ob kateri se gnetejo gostilnice in prodajalne spominkov.

Zgrajeno je na nasipu, ki teče vzdolž pristanišča, od koder peljejo turistične ladjice na bližnji otok Marken, o katerem bom pisal v nadaljevanju. Kolesarska pot sprva teče po nasipu, a se kmalu spusti in pelje v njegovem zaledju do kraja, ki ga poznamo skoraj vsi.

Edam, ki je svetovno znana predvsem po okroglem siru, ki ga ovijajo v vosek rumene ali rdeče barve, je od Volendama oddaljen samo štiri kilometre. No, če vam vso pot piha v prsi mrzli severovzhodnik, lahko številki zlahka dodate ničlo, utrujeni od naporne poti pa se zleknite v eni od gostilnic v mestecu in si privoščite pivo.

Če niste pivopivci, kot tudi mi ne, si v eni od prodajalnic sira privoščite pokušino lokalnih sirov in ne pozabite na gorčico, ki se odlično poda k edamcu. Lahko pa se samo sprehodite po ozkih mestnih ulicah vzdolž kanalov in občudujete ohišnice. Obiska vredna je tržnica sira (na žalost obratuje samo v poletnih mesecih) z mestno tehtnico (Waag), v dvanajstem stoletju osnovano mesto pa ima mnogo znamenitosti in muzej sira, ozke uličice med kanali in množico dvižnih mostov.

Edam je kraj, v katerega se boste hipoma zaljubili. Tudi mi smo se.

Z vetrom v hrbet se vrnemo do avtodomov, kjer pade odločitev, da Vizoti obiščemo že prej omenjeni otok Marken. Do njega od petdesetih let prejšnjega stoletja vodi most oziroma cesta po nasipu, prej pa je bil skoraj povsem odrezan od zaledja. Zato je Marken nekoliko drugačen od preostalih mestec v tem delu Nizozemske, saj je ohranil svojevrstnost tudi po odprtju svetu. Obiskovalca takoj ob prihodu na otok »pozdravi« parkirišče z dokaj visoko tarifo dnevnega parkiranja,ki ji je potrebno prišteti še turistično takso, zato avtodom pustite nekaj sto metrov pred otokom, kjer svoja vozila parkirajo surfači in kajterji, ki si v vodah ob nasipu dajejo duška. Otok je majhen, a premore odlično manufakturo, kjer izdelujejo cokle, okrog pristanišča je nekaj lokalov in trgovinic.

Splača se zajahati kolo ali pa samo odpešačiti do znamenitega svetilnika Het Paard.

Pozno zvečer se dobimo z Glavnički in Razgorški v krajuWijk aan See, kjer prespimo.

25. 4. 2011 – Kolesarjenje ob Renu

Noč mine povsem drugače kot včerajšnja, zato zjutraj nekoliko “potegnemo” in se iz jazbine prikotalimo šele po deveti.

Po zajtrku se med množico enako mislečih s kolesi odpravimo po okolici.

Nizozemska je raj za kolesarje. Da bi ohranili potrebno telesno kondicijo, ki jo zahteva zahtevno delo v mlinih in na polju , se Nizozemci že od nekdaj ukvarjajo s športom. Kolesarskih stez je več kot avtocest, odlično so označene in vzdrževane, med seboj pa povezujejo vasi, mesta in regije. Kolo je glavno prevozno sredstvo in ima prednost pred vsemi, razen pešci.

Pot nas zanese na trajekt, ki nas za prgišče evrov popelje na drugo stran reke Ren, do mesteca Wijk bij Duurstede, kjer se ustavimo pred eno od obcestnih trgovinic s kolesi, kjer imajo veliko izbiro holandskih biciklov. Nekateri se boste spomnili Rogovega modela Holland s košarico, le nekaj prestavami in drugačnim položajem za krmilom, kot smo ga vajeni danes. Tradicionalno nizozemsko kolo je namreč povsem drugačno od naših, položaj na njem je bolj vzravnan, lahko rečem udobnejši. Večina koles ima le tri prestave, saj jih več zaradi ravninskega ustroja pokrajine niti ne potrebujejo, in bobnaste zavore. Ponavadi so opremljena vsaj s košaro, če ne velikim zabojem na krmilu.

Z Gojčem sedeva na kolesi znamke Batavus in priznati moram, da je položaj na njem mnogo udobnejši od mojega gorca. Ko k temu dodam še mehko vzmetenje in prefinjeno zasnovan prestavni mehanizem, ne vidim razloga, zakaj bi v ravninski Nizozemski vztrajal na gorskem kolesu. Pri nas je seveda povsem drugače, če ne zaradi drugega zaradi redkih, a obupno zasnovanih kolesarskih stez …

Zanimivo mestece, ta Wijk bij Durstede.

Hišice so kot iz pravljice, ponuja pa vsaj dve zanimivosti: mlin na veter ob pristanišču, pod katerim je tudi vhod v mesto (edini vetrni mlin na svetu, pod katerim se lahko zapelješ z avtom), …

…ter gradič v neposredni bližini, ki je tam že od pamtiveka. Grad je bil prvotno zasnovan kot ječa, a so ga kasneje izdatno povečali. Danes o nekdanji veličini pričata lepo ohranjen stolp in park iz leta 1850. Za veličastnost ambienta pa so poskrbeli vitezi na dvižnem mostu in godec na dude, ki je z otožnimi toni pričaral čudovito vzdušje.

Okolica Eiland van Maurik ponuja obilico zanimivosti. Komur kolesarjenje po nasipih obkroženimi z zajci, gosmi in drobnico ni dovolj, bo lahko obiskal stare mline na veter in vasice, ribaril na bajerjih ali pa izkoristil možnosti, ki jih ponujajo silne vodne površine. Lahko pa, tako kot nekateri, samo lenarite in naberete novih moči.

Popoldne igramo nogomet na travniku pred kamperji, …

… zvečer pa na nas hlad kaj hitro spodi v topli alkoven.

24. 4. 2011 – Weert in Den Bosch

Prespali smo v predmestju poleg manjšega parka v mirni ulici.

Zjutraj smo se najprej čudili kolesarjem, ki so ob za nas rani uri drveli po opravkih. Naslednje presenečenje so bile povsem prazne ulice, saj na njih ni bilo žive duše. V edinem odprtem baru nasproti cerkve so nas ob pol enajstih dopoldne mrtvo hladno odslovili naj se vrnemo čez pol ure, ko odprejo. Jasno zakaj. Večina mestnih prebivalcev se je na nedeljsko Velikonočno jutro gnetla v pretesni cerkvi svetega Martina.

Čudovitih uličic tega mesteca se kmalu naveličamo in se vrnemo v avtodome.

Naša naslednja postaja, po obilnem Velikonočnem zajtrku v naravi v predmestju Weerta, …

… ko naše želodčke izdatno napitamo z dobrotami, ki jih je dovoljeno jesti le enkrat letno, otroci pa poiščejo darila Velikonočnega zajca, je mesto ‘s Hertogenbosch, katerega imena ne znajo izgovoriti niti Nizozemci, kaj šele ubogi turist iz Slovenije. Ob kasnejšem obisku prijatelja, Nizozemca, se je ta ob vprašanju, kako izgovoriti ‘s Hertogenbosch, le zvito nasmehnil in dejal, da mu Nizozemci pravijo kar Den Bosch. Ha, kot mi krajšamo nekatere »težje« geografske pojme, ki gredo težko z jezika. Gremo torej v Den Bosch, mestece velikosti Celja, ki je, tako kot velika večina nizozemskih mest prepredeno s kanali. Kolose tokrat parkiramo povsem v centru, do glavnega trga je namreč potrebno naredit le slabih petsto korakov.

A je že pogled na kanal ob avtodomih, kjer počivajo stare lesene jadrnice tako romantičen, …

…da se komaj odlepimo in krenemo proti glavnemu trgu, ki ga obkrožajo stavbe, ki pričajo o nekdanjem bogastvu in blišču ter mogočna mestna hiša.

Splača se narediti še nekaj korakov do veličastne gotske cerkve svetega Jana (Sint Jan), katere romanska predhodnica je na istem mestu stala že v trinajstem stoletju. Izurjeno oko bo na zvoniku opazilo groteskne podobe, …

…podobno kot na cerkvi Notre Dame v Parizu, ki skrbijo za odvod dežnice s stavbe. Če le imate čas, obiščite Den Bosch!

Utrujeni od kulturnih znamenitosti, hladnega piva in zaznamovani od dolge vožnje se odločimo poiskati kamp, kjer bi se odpočili in počakali na tretjo ekipo naše odprave. Pot nas tako mimo lepo obdelanih polj in vasi, ki so kot iz škatlice (prav vsakič ko tako občudujem pokrajino se spomnim na slovenske kmetije, katerih dvorišča so kot po eksploziji bombe, njive pa polne zanikrnih zelenih valjev s silažo).

Pred hišami so vrtovi urejeni kot parki, vhodi kar vabijo mimoidoče, da bi vstopili, podrobnosti, kot denimo manjši lojtrnik ali cokli pred vrati pa pričajo o velikem smislu za oblikovanje ohišnic.

Rekreacijsko območje Maurik je urejeno ob enem od mrtvih rokavov reke Ren. Tu so uredili kilometre atraktivnih kolesarskih stez, nekaj kampov in prostorov za piknik in oddih. Povsem ob vodi je prostor za dnevni kamping, kot Nizozemci poimenujejo prostore, kjer se podnevi z avtodomom ali počitniško prikolico lahko povsem razkomotiš, ob mraku pa moraš oditi. Utaborimo se v kampu de Loswal, kjer nam odredijo prijetno mesto na travi, z receptorjem pa se zmenimo za pavšalni znesek.

Zvečer se nam pridružijo še Razgorški (Marko je približno 1300 kilometrov prepeljal v enem kosu) in skupaj uživamo pred avtodomi. Končno zadihamo nizozemski zrak.

23. 4. 2011 – Pitstop na Frankovskem

Jutro je prišlo mnogo prehitro in ker imamo hrupa na postajališču vrh glave, se odpravimo naprej. Po približno uri in pol vožnje, ter kratkem postanku za zajtrk na klopeh enega od lepo urejenih postajališč, …

…parkiramo na enem od dveh postajališč za avtodome pred mestom Rothenburg ob der Tauber, ki je ata Vizota navdušilo že davnega leta 1994 ob obisku med gimnazijskim spoznavanjem nemških dežel. Urejenost PZA, ki leži ob večjem travniku in manjši delavnici, bi lahko bila zgled za slovenska mesta, začenši z Ljubljano, kjer zadnji čas bijemo boj z mlini na veter. A, verjemite mi, predali se ne bomo …

No, da ne bom samo jamral … Gremo raje med zidove zgodovinskega mesteca nad reko Tauber, ki je bilo med zadnjo svetovno morijo precej poškodovano. V nadvse bogati zgodovini , ki sega v prvo tisočletje in še dlje, je med drugimi tu deloval celo Slovenec Primož Trubar, protestanski duhovnik in pisatelj (spomnemo se ga lahko tudi z bankovca za deset tolarjev), ki je tu služboval kot pastor.

Mi pa se skozi ena od mestnih vrat odpravimo na sprehod po tesnih ulicah polnih turistov in pisano urejenih izložb.

Na glavnem trgu izstopa impozantna mestna hiša, katere gotski del so postavili davnega leta 1250, prednji del, tipično nemško renesančni, pa je približno tristo let mlajši, a zato nič manj zanimiv.

V mestecu je kar nekaj muzejev, obiskovalce pa bodo zagotovo navdušili tipična arhitektura, mogočno obzidje in mrzlo pivo v eni od premnogih pivnic.

Po kosilu se poslovimo in usmerimo proti današnjemu cilju, deželi cokel in sira.

Nizozemsko-nemško mejo prestopimo pri mestu Roermond in se, kar malo na slepo, priznam, usmerimo do mesta Weert.

Zakaj sem? V vodniku po Nizozemski založbe DK smo med vožnjo opazili navedek, da je mestece velikosti Kranja simpatično, ter da ima veliko gotsko cerkev posvečeno svetemu Martinu. Da ga bo letos, ob svojem prazniku, obiskala Nizozemska kraljica pa je bil podatek, ki je jeziček na tehtnici prevesil v njegov prid.

22. 4. 2011 – Pozno popoldne proti severu

Ideja o potovanju na Nizozemsko je stara mnogo več kot naša avtodomarska kariera. Dežela ob severnem morju, katere dobršen del leži po morsko gladino, nas je navduševala že leta prej. Nad svojo domovino nas je navduševal tudi prijatelj Joren, njegove besede pa so izžarevale ponos in ljubezen do domovine, ki so jo v preteklosti bičale vojne in vremenske ujme, in ki jo že dolga stoletja miroljubno širijo na račun izsuševanja morja.

Preden se odpravimo na tisoč in nekaj sto kilometrov dolgo pot, si na hitro poglejmo nekaj dejstev. Nizozemska je v evropskem merilu med manjšimi državami, saj je velika le malo več kot dve Sloveniji. A na tem zelenem, ponekod od morja iztrganem koščku našega Planeta se gnete kar 16,6 milijona ljudi, od katerih jih dve petini živi v nekaj največjih mestih.

Nizozemci so prijazni in ponosni ljudje, vedno pripravljeni pomagati. Jezik, ki ga govorijo, se med pokrajinami razlikuje, a človek kmalu doume, da je njihova govorica nekakšna mešanica angleščine in nemščine začinjena s pohrkavanjem v stilu enega od naših strankarskih prvakov.

Na pot se odpravimo resnično pozno, saj se šele ob šestih zvečer zbašemo v Jumbota. Malo pred počivališčem Torovo dohitimo Glavničke in potem v gosjem redu nadaljujemo proti meji. Za popestritev dogajanja poskrbi CB, ki, kljub popravilu, ne deluje … Na meji srečamo Gorana in Roso in skupaj se ognemo vagi na avtocesti takoj za Beljakom.

Po skoraj 600 prevoženih kilometrih z Gojčem, ob pomanjkanju mirnih placov in s težkima glavama, poiščeva prostor za spanje.

Izbrala sva zagotovo najglasnejše parkirišče pod soncem. Zgovoren je že Žanov jutranji komentar: “ A smo parkirali sredi avtoceste?” Bučno je bilo res tako …

19. 7. 2010 – Končno doma!

No, saj ne, da smo se veselili povratka … A bo vseeno lepo spet videti domače …
Malo pred deseto končno pademo z ladje, Titka opravi formalnosti (spet več kot 36 ur ni lulala), potem pa se poslovimo od prijateljev in damo cegu na gas. Otrokoma med nabiranjem kilometrov privoščiva risanke …

Čez uro in še nekaj smo na slovenski meji, …

…ob pol enih pa je Tina že na snemanju v centru Ljubljane. Da smo za nekaj več kot dvesto kilometrov v tem času porabili skoraj poln tank goriva pa je itak breze veze poudarjati …

Veliko popotnikov rado na koncu natrosi kup statističnih podatkov o porabljenih sredstvih, pa o prevoženih kilometrih in še čem. Mi vas s tem ne bomo morili, saj tovrstne statistike ne vodimo.

Vemo samo, da so tile trije tedni in pol zelo hitro minili. In da smo se imeli megastično.