Še vedno smo živi …

Pozdravljeni “Vizoljubci” (nisem si mogel kaj, da ne bi uporabil legendarnega citata Modrega Dirkača, upam, da mi ne bo zameril …).

Ugibanja, kaj je z nami, so povsem odveč. Še vedno rajžamo, kolikor se le da, le čas ni naš zaveznik. Ker ima ata Vizo ogromno dela z revijo Avto-Dom in urejanjem portala Karavaning Portal, časa za pisanje bloga preprosto ni.

Vseeno se bomo potrudili, da bo v bližnji prihodnosti blog zopet zaživel. In postal spet informativen kot nekoč.

Spet na Sardiniji

18. 7. 2012 –  Spomini ostanejo

Tokratni dopust v družbi Glavničkov in Šilarjev je bil eden najlepših do sedaj. Odlična družba, mega vreme in Sardinija. Če bi še Italijani zmagali v finalu, bi bilo pa že malce kičasto …

DSC06251

Tako nam ostanejo le čudoviti spomini na dopust in veselje ob naslednjem vikendu, ki se prične že nasklednji petek!

Spet na Sardiniji

17. 7. –  Počasi domov!

Velikokrat napišem, da se vse lepo enkrat konča. Tudi tokrat se je …

Še zadnjič se zbudimo v prečudovito jutro. Valledoria je resnično eden najlepših krajev na Sardiniji. Pod nami se penijo valovi Sredozemskega morja, kombinacija modre in bele je prekrasna.

DSC06128

DSC06111

Plaža je prazna, zato danes na njej uživa tudi pasja mafija.

DSC06126

DSC06212

DSC06278

“Tastari” pa nabiramo zanimive školjke (roka je od mami Tine, ata Vizo nima tako dolge črte življenja … )

DSC06272

Pozno popoldne hitro pospravimo in se odpravimo proti trajektni luki. Čisto gladko seveda ne gre –  navigacija nas pelje po neki “bližnjici”, ki se seveda izkaže za bližnjico samo v glavi elektronske naprave, v praksi pa gre za rodeo čez hribe in doline med plutovci.

DSC06279

Vseeno se strinjamo, da je pokrajina prečudovita in da se sem še vrnemo.

Pozno zvečer se vkrcamo na trajekt in odplujemo na celino. Za nami je še en mega dopust.

Spet na Sardiniji

16. 7. –  Valledoria na kvadrat

Valledoria je res mega. Plaža enkratna, valovi tudi!

DSC05979

DSC05956

Falota

DSC06051

DSC06037

Za sipino, ki rečico Coghinas (malo višje so tudi znamenite terme, kjer se lahko s čudodelnim blatom pomladite …) loči od Mediterana, je odlična laguna. Za učenje, užitkarjenje in spidiranje po flahu. Veter pa enako močan kot za peščeno bariero. 

20120716_115632 

Povrh je mestece prav blizu … Po celodnevnem plažiranju se zvečer prestavimo v središče in uživamo v lokalni kulinariki. Hrana je dobra, pizze slastne. A vrhunec je zagotovo ambient, ki je preprosto … neverjetno ogaben.

20120716_225506

20120716_223444

Slike ponavadi povedo več kot tisoč besed, no, tu pa se dejanske retardiranosti oblikovalca ne opazi. Zadevo je treba doživet na lastni koži, užiti trenutek in … največji hec pa je, da se sčasoma na patetičnost prostora navadiš in ti postane celo všeč!

Spet na Sardiniji

15. 7. – Popoldanska Slonček in Castelsardo

Popoldne odrinemo proti vzhodu. Porto Torres, ki sledi počitniškemu Stintinu ni nič kaj monden, pravzaprav je mesto odvratno. Termoelektrarni, ki je svoje mesto našla med štiripasovnico in obalo, sledijo kilometri tovarniških hal in dvorišč. Beda. In to na enem najlepših otokov v Sredozemlju.

Na srečo mesto hitro obvozimo in kmalu ustavimo pri znamenitem Slončku. Roccia del Elefante je zagotovo najbolj slonovska izmed vseh skal in kar škoda je, da so jo obkrožili s prometnicami. Na improviziranem parkirišču na bankini na turiste čaka osliček, poleg je tudi prodajalec cenenih spominkov, ki prodaja kar iz avta. Seveda se ne damo motiti, pohitimo čez cesto in občudujemo čudovito delo narave, ki pa ga je človek že v pradavnini prevrtal po dolgem in počez in uporabljal kot grobnico.

DSC05905

Domus de Janas je danes izropan, rovi in kamrice znotraj skale pa so kot nalašč za igro skrivalnic.

DSC05915

A ker gre za sveti kraj, lahko malčka skozenj zlezeta le enkrat …

Slonu sledi eno najlepših mest na otoku, na skali drenjajoči se Castelsardo, kjer so hišice nanizane vrh mogočne gmote. Zgodovina mesta sega v čase pred nuragi, kar pomeni, da so tem mestu živeli že od pamtiveka. In kako ne bi, ko pa je kraj veličasten, razgledi na širni Mediteran pa prečudoviti.

Castelsardo1

Avtodome pustimo na parkirišču nasproti pokopališča in se spustimo proti središču. Spustu sledi naporen vzpon, ki ga okronamo s počitkom v enem od lokalov na vrhu. Mestece je resnično očarljivo, vanj se zaljubiš v trenutku.

DSC05942 DSC05940

Pozno zvečer se premaknemo v bližnjo Valledorio, kjer je nekaj PZA-jev, zanemarjen kamp, plaža pa je med najlepšimi na otoku. Pa še laguno z odličnimi pogoji za kajtanje premorejo. Je sploh treba kaj dodati?

 

Spet na Sardiniji

15. 7. – Pazzona je res “majka”

 

Rižek in kristalno čisto, toplo morje so zagotovilo za fantastičen oddih. malo moti le dejstvo, da smo tu za vikend in zato nismo sami. Še posebej ponoči je spanje med krulečimi domorodci ob spremljavi muzike v slogi Ricci & Poveri nadležno do konca … Zato Pazzono priporočamo med tednom, takrat je namreč preprosto majkastična

 

DSC05863

 

DSC05874

 

Sem se zagotovo spet vrnemo. Morda že naslednje leto. In če bo veter … ostanemo kar ves teden.

 

 

 

 

Spet na Sardiniji

14. 7. –  Izležavanje na Pazzoni

Soboto izkoristimo za počitek na eni najlepših plaž na Sardiniji. Tudi tu imajo v ponudbi rižek, voda je kristalno čista in topla. Edino pogled na desno kazijo dimniki termoelektrarne v daljavi.

Pazzona

Potapljač

Uživačica

Plažo proti popoldnevu zapolnijo lokalni avtodomarji in zvečer je kar pestro. In glasno …

Spet na Sardiniji

13. 7. –  Večerni Alghero

Pozno popoldne se odpravimo proti Algheru. Po nekaj ovinkih srečamo mamo pujso, ki se sprehaja s tremi mladiči. Mogočna samohranilka se pusti fotografirati, avtogramov pa ne daje.

Mama pujsa

Po obalni cesti nadaljujemo do Alghera, kjer z nekaj muke najdemo parkirišče dokaj blizu zgodovinskega jedra. Mestece ima častitljivo zgodovino, saj so na tem mestu živeli že pred več kot šest tisoč leti. V okolici je kar nekaj nuragov, zagotovo najbolj zanimiva pa je Neptunova jama na bližnjem polotoku. Obzidje izvira iz časov katalonske zasedbe in poteka vzdolž obale. Ohranjen je obrambni stolp, pozerjem pa so namenili repliko katapulta.

Hoho, tole pa daleč nese.

Obrambni stolpič

Središče mesteca je malo in lahko obvladljivo. Ves stari del mesta je bolj ko ne zaprt za promet, ozke ulice pa polne turistov in uličnih umetnikov.

Nik Ian S kurentom

Vespica

Umetnik

Med ozkimi ulicami imamo srečo videti mitološki boj dobrega z zlim, ki ga uprizorijo lokalni mladci (nekaj podobnega kot naši Kurenti).

Dobro nad zlo

Za obisk priljubljenih tratorij je poleti potrebna rezervacija, zato končamo v eni od gostiln na rivi, ki jo obvladuje mogočna domina. Papica pa je bolj povprečna.

Škampki so bolj švoh

Pozno zvečer nadaljujemo proti Stintinu, kjer parkiramo na plaži Pazzona.

Spet na Sardiniji

13. 7. –  Bosa

Zbudimo se dokaj zgodaj. Vesna in Klemen popazita na malčke, mi pa zajahamo mopede in se odpeljemo v približno štiri kilometre oddaljeno Boso.

Na mopedu

Mesto je zelo simpatično, saj leži ob rečici Temo, živopisane hiške pa počivajo pod mogočnim gradom, ki je zgledno obnovljen.

Živopisane hišice

Mopede parkiramo prav središču mesta. Zavalimo se v prvo senco na kavo in vitaminsko bombo potem pa nadaljujemo po peš coni med trgovinicami do katedrale.

Park v središču

Zapravljivki :-) Kolegici ...

Vizota

Vhod v katedralo Glavna ladja

Ob rečici Temo so zasidrani čonički, na drugem bregu so skladišča.

Rečica Temo

Pokukamo še na grad Serravalle, ki počiva na vzpetini nad mestom. Zanimiva utrdba, ki nas spomni na grad Chlemoutsi v Kyliniju na Peloponezu, je stara več kot pol tisočletja.

Stopnice vodijo v grad Vhod v grad

Opoldne se vrnemo na PZA S’Abba Druche, …

PZA

…kjer smo bili že pred petimi leti in tudi tokrat se izkaže za odlično izbiro, kljub temu, da so na delu plaže, nad katero smo parkirani, kamni ogromni kot dinozavrova jajca. Kopanje za malčke torej odpade. S Tino se sprehodijo ob obali proti klifom.

Mulčki s kužki

Skala velikanka

Klifi

Odkrijejo tudi znameniti kavč, skalo, ki je oblikovana kot večji kavč. Počitek se po prehojenih 541 metrih prileže kot že dolgo ne …

Na kavču

Ko se vrnejo, poačsi pospravimo in se usmerimo proti severu.

Spet na Sardiniji

12.7. Mari Ermi in večerja v Bosi

Riževa plaža je resnično prečudovita in danes kar vetrovna. S skuterjem pohitim do bližnjega kajt spota, pa danes ni Maria, ki je lokalni učitelj. Ob ogledu terena sem namreč ugotovil, da ima spot eno veliko napako –  podvodne skale, ki na kajterje prežijo po vsej širini spota. Avč!

S kajtarijo torej tu ne bo nič, zato se vrnem v bazo in prepustim plažiranju. Pravi jezdeci pa medtem letijo z desetkami!

Čista desetka ...

Popoldne se usmerimo proti Algheru. Mimo prelepih plaž, med drugim smo zaradi večmetrskih valov izpustili kopanje na znamenitem rtu S’Archittu, pridrvimo do Bose, ki nas očara z barvitimi hiškami pod mogočnim obzidjem.

Bosa

V lokalnem supermarketu (spet) obnovimo zaloge, potem pa parkiramo na PZA

približno pet kilometrov iz Bose, kjer smo uživali že pred leti.

Parkiramo med oleandri …

PZA

…in zvečer obiščemo lokalno gostilno v sklopu PZA.

Hrana je odlična, cene pa zahvaljujoč konzumaciji, ki jo delijo ob vstopu na PZA, dokaj zmerne.

zadovoljne face

Zvečer pred kamperji ne zdržimo prav dolgo.

Spet na Sardiniji

11. 7. Mari Ermi

Riževa plaža je raj na Zemlji. Že pred petimi leti smo tu uživali na polno, tokrat pa si privoščimo kar nekaj dni počitka. Morje je turkizno, rižek na plaži snežno bel …

Riževa plaža

Vizoti

Pozer

Na Riževi plaži so trije ločeni PZA. Prav vsi trije so neposredno ob plaži, saj so pred nekaj leti zaprli cesto, ki je potekala med plažo in postajališči. Mi smo izbrali prvega in dognali, da ima najbolj zanič sanitarije, a najlepšo plažo.

PZA

Sončni zahod

Spet na Sardiniji

10.7. Naprej do Mari Ermi (Riževe plaže)

 

San Nicolo je zagotovo ena najlepših plaž v Sredozemlju, se strinjamo ob koncu našega bivanja pri bunkerju. Mivka je ravno pravšnja, razgled neverjeten (nenazadnje avtodomi stojijo nekaj deset metrov nad morsko gladino, sončni zahodi naravnost pravljični. Svoje dodata še izliv rečice, zaradi katerega je voda v tuših zelo mehka in gostilnica, kjer po dostopnih cenah razvajajo naše želodčke.

 

Plažica

 

Gojč

 

Po uživanju na plaži se sredi dneva počasi odpravimo proti severu. Današnji cilj je ena najbolj opevanih plaž na otoku –  Riževa plaža. Sprva gre pot med gričevji, ki nežno objemajo dolino. Potem se cesta kar pošteno vzpne in že smo v Arbusu.

 

Katedrala v Arbusu Na poti ...

 

Mesto je eno tistih, v katerih si večina ne bi želela bivati. Na poletno popoldne je razbeljeno do nečloveških temperatur, arhitektura potrebna obnove. Ker se pripravljajo na nekakšen karneval, so ulice ozaljšane s pisanimi trakovi. Na koncu mesta je konec planote in cesta se strmo spusti do bližnjega mesteca Guspini, kjer dopolnimo zaloge hrane.

Malo iz mesta spraznimo še straniščne kasete (na plačljivem PZA odštejemo 4 evre), potem pa skozi ovčjo čredo napredujemo proti cilju. Malo pred Oristanom povozim dvometrsko kačo, ki dodobra “prešejka” avtodom. V naslednjem trenutku se po vokitokiju že javi Klemen, ki mi pove, da smo povozili kačo. A dej ga srat, hehe …

Pozno popoldne smo na obljubljeni Riževi plaži. Na srečo smo izbrali dostop z zadnje strani, saj bi se v labirintu cest zlahka izgubili. No, izgubili ravno ne, bi pa zagotovo pristali v slepi ulici, ki se konča v mehkem pesku pred kampom. Cesta je tu zaprta z velikimi skalami.

 

Hitro smo postavljeni v raztegnjeno U formacijo in pripravljeni na peko.

 

U rulz!

 

Obisk plaže prinese nasmeh na usta –  rižek je še vedno tu!

 

Rižek

 

Tudi zahodi so še enako lepi …

 

Sončni zahod na riževi plaži

Zvečer pa ustaljena praksa …

Spet na Sardiniji

9.7. San Nicolo in Buggeru

 

Flicka poskrbi za zgodnje bujenje in tako sem s pasjega sprehoda že ob pol sedmih, ko plaža (in sosedje …) še spi. Važno, da so kužki srečni …

 

Plaža spi

 

Kamperji tudi ...

 

Zbašem se nazaj v alkoven in potegnem do osmih. Po zajtrku se z Gojčem odpraviva v nabavo v bližnji Buggeru. Mestece, oddaljeno je približno štiri kilometre, je bilo ustanovljeno v 18. stoletju, ostanki mogočnih rudniških naprav, ki so srhljiv pomnik človeške pogoltnosti, pa pričajo o nekdanjem rudarskem »blišču«. V okolici so povsod vidne sledi rudarske dejavnosti, za obiskovalce pa je odprt približno kilometer dolg jašek, ki se pne nad obalo. V središči vasi je nekaj trgovinic in spomenik rudarskim nemirom leta 1904.

 

Ostanki rudarjenja

 

Mehari!

 

V labirintu enosmernih ulic in uličic se izgubiva in šele v tretjem poskusu pridrviva na glavno cesto, ki se pne nad mestom. Počasi se obrneva proti bazi.

 

Pogled z vrha potrdi naše prepričanje –  to je resnično ena najlepših plaž na Sardiniji!

 

Naša plažica

 

Popoldne preživimo na plaži. Izliv male rečice prav ob dostopu na plažo otroke zaposli za ves dan – najprej kot peskovnik, nato kot poligom za skimbordanje.

 

Peskovničarji

 

Šampionka!

 

Zvečer v lokalni gostilni pokušamo lokalne dobrote.

 

Njami ...

 

Škampki

 

Požrtijo zaključimo s kozarčkom likerja iz Mirte, ki nam ga natakar, skupaj s kozarci, prinese kar v steklenici, ki nam jo dobrodušno pusti na mizi. Kaj pomeni steklenica med Slovenci, pa ve vsakdo (razen natakarja, seveda …).

Spet na Sardiniji

8.7.  Chia in južna obala Sardinije

 

Ko Vizoti pokukamo na plano, so sosedje že iz trgovine. Ta leži skoraj pol ure hoda stran in ne 250 metrov kot obljublja brošura. A če se spomnimo napačnih koordinat, potem ni čudno, da so se sosedje pošteno nahodili …

Hitro smo na plaži. Valovi so velikanski, veter močan. Sosed odhiti srfat s 4,2 kvadrata, tako da moja sedemka danes ne pride v poštev. Morda čez nekaj let, ko bodo izkušnje … Sicer pa je v vodi šest kajtarjev, ki navdušujejo s triki in skoki. In malimi kajti.

 

Nik in valovi

 

Tinka

 

PZA v Chii je postavljen na soncu, lahko bi rekli sredi puščave, in tudi mlada evkaliptusova drevesa ne pomagajo, da bi bilo sredi dneva še znosno. Tako po malici pospravimo, avtodomi dobijo svojih pet minut na sanitarni postaji in že smo na poti. Najprej proti zahodu, kjer si na Costi del sud sledijo plaže, ki so ena lepša od druge.

 

Plažice, plažice ...

 

Enotni smo si, da sta vsaj dve vredni postanka. Žal kdaj drugič …

Malo pred Carbonio se na levi odpre močvirnat svet, ob morju pa je kajtarska meka Botte, kjer smo lahko od daleč našteli preko dvajset kajtov.

Ravnica okrog Carbonie, mesto je tridesetih letih prejšnjega stoletja ustanovil zloglasni Duce in ga nameraval povzdigniti v središče sardske rudarske pokrajine, se izpoje v hribovit svet, pod njegovimi obronki pa kraljuje skala, imenovana Pan di Zuccero.

 

Sladkorna štruca

 

Vseeno moram priznati, da je znameniti Pao di Azucar v Riu mnogo lepši.

Za Masuo se cesta konkretno vzpne, prometni znak obljublja dvokilometrski vzpon s 13% naklona. Pred petimi leti smo tu komaj prisopihali do vrha, Jumbo pa na vrh pripelje v drugi prestavi.

 

Krepkih 13% naklona.

 

Vsakemu vzponu sledi spust – tako se mimo Buggera, kjer so nekoč domovali rudarji, spustimo do Plaže San Nicolo pri Portixeddu. Kaos nedeljskega popoldneva je tu še bolj viden kot drugod, saj je kraj povsem zaparkiran, na plaži pa je več dežnikov kot golobov v Benetkah.

V baru si privoščimo nekaj rund (mimogrede: pivo stane toliko kot pri nas, oziroma še manj), …

 

Pivce za živce

 

Lepotički

 

…potem se PZA sprazni, mi pa se postavimo na najlepši konec – povsem ob bunker, ki priča, da je bila plaža v času druge svetovne morije zelo oblegana.

 

Baza ob bunkerju

 

Zvečer uživamo pred avtodomi še dolgo v noč (kaj pa drugega …).

 

Spet na Sardiniji

7.7. Porto Corallo

Kljub temu, da smo parkirani v pragozdu evkaliptusov in krmežljavih borovcev, je v alkovnu ob devetih zjutraj neprijetno vroče.

V senci evkaliptusov

Po zajtrku se premaknemo v barček znotraj kampa, kjer goste, kot smo se prepričali na koncu, navdušujejo z nizkimi cenami in velikanskimi odmerki. Dva deci Martinija stane dva evra, ista doza čistega Aperola (natakarica nima pojma kaj je Aperol Spritz …) pa 30 centov manj. Skoraj ceneje kot v trgovini, se strinjamo …

 

Plaža ob izlivu reke Flumendosa je dolga skoraj deset kilometrov.

 

Kolesa na plaži

Potapljač

Po dnu se vrtinčijo plastične vrečke, polno je trave, kar pa morje uspešno skriva. Levo, izza rta, pa je voda kristalno čista, tok močan. Morje je polno rib.

 

Popoldne se odpravimo proti jugu, v smeri Chie. Pot mimo Cagliarija in znamenite srfaške plaže La Madallena je dolga približno 120 kilometrov, ki jih premagamo v dobrih dveh urah.

Na poti

Ker so koordinate na brošuri izpisane povsem narobe (le kateri bučman bi v svoji brošuri objavil napačne koordinate?? ), pristanemo v kampu. Dekleta z zaigrano naivnostjo pridobijo napotke za pot do PZA in kmalu smo na nabito polnem prostoru s premajhnimi parkirnimi boksu, ki (brošura spet laže) ne leži povsem ob morju, temveč ob nekakšnem zatoku, kjer se »pasejo« flamingi. Plaža pa je približno 400 metrov stran.

Sardski grad

Okopamo se …

Zaljubljenca ...

Veseljaki

 

… in veseljačimo do enih zjutraj.